Podcenjen ribič

Znanstveniki z Inštituta Leibniz za sladkovodno ekologijo in ribištvo v celinskih vodah predstavljajo pionirsko študijo o ljubiteljskih ribičih

Pomen ljubiteljskega ribolova je bil doslej izjemno podcenjen. Ribiči v prostem času, ki živijo v Nemčiji, na primer, ulovijo sedem- do desetkrat več rib iz voda kot vsi komercialni jezerski in rečni ribiči v tej državi. To je odločilo dr. Roberta Arlinghausa v okviru doktorata na Humboldtovi univerzi v Berlinu, ki ga je opravil na Leibnizovem inštitutu za sladkovodno ekologijo in celinsko ribištvo v Berlinu. Znanstvenik ocenjuje, da skupna gospodarska korist nekomercialnega ribolova v Nemčiji znaša 6,4 milijarde evrov letno. Robert Arlinghaus bo svoje delo predstavil na tiskovni konferenci nemškega ribiškega združenja (DAV) v sredo, 24. marca v Berlinu.

Arlinghaus je s študijem orel ledino. Bil je prvi, ki je načrtno preučeval pomen ljubiteljskega ribolova. Ni se osredotočil le na ekonomsko korist, ampak tudi na ekološke in sociološke vidike. Po mnenju poznavalcev ima njegovo delo v Nemčiji pionirski značaj in mu ni para v vsej srednji Evropi. Doslej EU v svoji skupni ribiški politiki skorajda ni upoštevala ribolova.

Državna raziskava med organiziranimi in neorganiziranimi ljubiteljskimi ribiči, ki jo je izvedel Robert Arlinghaus, je razkrila, da je leta 2002 približno 3,3 milijona ljudi vsaj enkrat lovilo iz užitka. Po prejšnjih ocenah naj bi jih bilo okoli 1,5 milijona. Približno 52.000 delovnih mest je odvisnih od nekomercialnega ribolova – več kot dvakrat več od prejšnjih ocen (20.000). Skupno so ljubiteljski ribiči v letu 2002 ulovili skoraj 45.000 ton rib
Sladka ali slana voda, to je približno 13 kilogramov rib na ribiča na leto. Nasprotno pa je od 4.000 do 7.000 ton rib iz komercialnega jezerskega in rečnega ribolova.
 
Poleg družbenih in gospodarskih koristi se mnogi ribiči prostovoljno prijavijo za zaščito rek in jezer. To ugodnost je namenil zakonodajalec; ribiška zakonodaja zveznih dežel in zakon o zaščiti živali v Nemčiji sta med najstrožjimi na svetu. V skladu z ribiško zakonodajo tako imenovane pravice ribičev (npr. ribiška društva kot najemniki voda) ne smejo le uporabljati vode, temveč jih morajo tudi negovati in skrbeti zanje, tj. morski ribolov. Številni znanstveniki verjamejo, da je pravilno upravljanje staležev rib možno le, če so obveznosti izkoriščanja in upravljanja povezane.

Škodo pa lahko povzročijo tudi ribiči. Prav tako vnos tujerodnih ali umetno vzrejenih rib
("Ribolov") in prednostni ribolov nekaterih zaželenih vrst, v tehničnem žargonu znan kot selektivni ribolovni pritisk, resno ogrožata vodne ekosisteme.

V preteklosti so ravno nasprotja med upravljanjem z vodami in negativnim vplivom na ekosisteme pogosto vodila do kontroverznih razprav med ribiči in naravovarstveniki. Robert Arlinghaus upa, da bo razpravo objektiviziral s svojimi študijami. V nemškem ribištvu vidi zelo velik potencial za okolju prijazno gospodarjenje. "Doslej je bilo zaradi pomanjkanja podatkov težko objektivno oceniti dejanske razmere v Nemčiji in srednji Evropi. Zdaj smo korak dlje, vendar so bolj poglobljene študije nujno potrebne," pravi Arlinghaus. Z njegovim raziskovalnim delom je zdaj prišel do novih spoznanj o sodobnem upravljanju ribištva, ki zadevajo manj ribe kot lastnosti, obnašanje in pričakovanja ribičev.

Iz disertacije dr. Robert Arlinghaus je izdelal široko paleto mednarodno priznanih izvirnih publikacij o, med drugim, razumevanju vedenja ribičev, ocenjevanju razlik med skupinami ribičev in zmanjševanju konfliktov v zvezi z upravljanjem ribištva. Delo znanstvenika IGB je razkrilo tudi eno stvar: ribolov v Nemčiji je moška domena. 94 od 100 ljubiteljskih ribičev je moških. Razlog za to še ni raziskan.

Vir: Berlin [Thomas Pröller]