Dioksini: kemični - zgodovinski - naravni

Osnovni podatki

Izraz dioksin se nanaša na veliko družino kemikalij. So poliklorirane aromatske spojine s podobno strukturo ter kemijskimi in fizikalnimi lastnostmi. Niso ustvarjeni namerno, temveč nastanejo kot stranski produkt kemičnih reakcij, ki obsegajo spekter od naravnih dogodkov, kot so vulkanski izbruhi in gozdni požari, do antropogenih procesov, kot so proizvodnja kemikalij, pesticidov, jekla in barv, beljenje celuloze in papirja. itd., emisije izpušnih plinov in sežiganje odpadkov. Dioksine na primer vsebujejo emisije, ki nastanejo zaradi nenadzorovanega zgorevanja kloriranih odpadkov v sežigalnici odpadkov.

Od 210 različnih dioksinskih spojin jih je le 17 toksikoloških zaskrbljujočih. Najbolj temeljito je bil raziskan najbolj strupen dioksin, in sicer 2,3,7,8-tetraklorodibenzo-p-dioksin, skrajšano 2,3,7,8-TCDD. Dioksin se meri v delih na bilijon (ppt).

Dioksini se ne topijo v vodi, so pa zelo topni v maščobi. To pomeni, da tvorijo vezi s sedimentom vodnih teles in z organskimi snovmi v okolju ter se absorbirajo v živalsko in človeško maščobno tkivo. Poleg tega niso biorazgradljivi, zato se obdržijo in kopičijo v verigi pridelave hrane. Ko se dioksini sproščajo v okolje, preko zraka ali vode, to končno vodi do njihovega kopičenja v maščobnem tkivu živali in ljudi.

Nevarnost dioksinov za ljudi in okolje je širši javnosti znana že od leta 1976, ko je eksplozija v kemični tovarni v italijanskem Sevesu sprostila dva kilograma dioksina, zaradi česar je bilo območje več let neprimerno za bivanje in povzročilo hude poškodbe kože. ljudi.

"Ultrastrup TCDD" (dioksin) povzroča znanstvenikom glavobol. Kako ovrednotiti snov, na katero tudi sorodne laboratorijske živali reagirajo izjemno različno: morski prašički so na primer 2.500-krat bolj občutljivi od hrčkov. Prenos poskusov na živalih na ljudi je torej špekulativen.

Šele leta 1997 se je Mednarodna agencija za raziskave raka (IARC) odločila, da TCDD (dioksin) razvrsti kot rakotvornega za ljudi. Razlog za odločitev je bila med drugim ugotovitev, da je od več kot 5.000 kemijskih delavcev, katerih raven TCDD v krvi je bila 300-krat povišana, 15 % več od pričakovanega umrlo zaradi raka. Celo leta pozneje je bila njihova stopnja umrljivosti zaradi raka v povprečju za 13 % višja kot pri preostali populaciji. Pri tistih, ki so bili izpostavljeni največjemu stresu, se je tveganje celo povečalo za 25 %. Istočasno zbrani podatki za srčne napade in sladkorno bolezen so bili nepomembni. Pri sladkorni bolezni je prišlo celo do znižanja z naraščanjem ravni dioksina.

Če pogledate statistiko natančneje, skupno število vseh tumorjev močno (znatno) narašča, vendar povečanja ni mogoče pripisati določeni vrsti raka. Doslej je morala znanost določeno vrsto raka pripisati določeni snovi, da bi ugotovila vzročno povezavo. Nekaj ​​jasnih (pomembnih) povečanj nekaterih vrst raka ne more pojasniti skupnega rezultata. Rak vezivnega tkiva se je v izpostavljeni skupini pojavljal 11-krat pogosteje. Rezultat pa postane manj eksploziven, če veste, da statistika temelji le na treh primerih. Po mnenju avtorjev porast raka na mehurju nima nobene zveze z dioksinom, ampak je posledica kemikalije "4-aminobifenil" na delovnem mestu. Znano je, da ta snov povzroča raka na mehurju. Ker se umrljivost (skupna umrljivost) kemijskih delavcev ne razlikuje od tiste pri ostalem prebivalstvu, se dioksin napačno imenuje "ultrastrup".

Najbolj vidna zdravstvena škoda so iznakažene klorakne (hude kožne spremembe). Verjeten je tudi vpliv na centralni živčni sistem, ki se kaže v hudi depresiji. Vendar pa kemične nesreče, kot so tiste v Sevesu, ne povzročijo le dioksinov: učinek "kloriranih naftalenov", ki so tesno povezani z dioksini, doslej ni bil raziskan, ker so se strokovnjaki osredotočili na TCDD (dioksin). (1)

Tudi naravni viri

Da pa obstajajo tudi naravni viri, je znano že nekaj let. Na primer v glinokopih Westerwald. Tu so bile v kaolinitu (Bolus alba) najdene znatne količine dioksinov iz prazgodovinske vulkanske dejavnosti. In tako so bile generacije dioksinov verjetno vnesene v in vanj s pomočjo bolus alba v obliki tablet, kozmetike in otroškega pudra. Popolnoma brez industrijske kemije klora in brez obvoza prek prehrane živali.

300 let

Znanstveniki so odkrili tudi dioksine (poliklorirane dibenzo-p-dioksine in dibenzofurane = PCDD/F) v sedimentnih kamninah štirih Schwarzwaldskih jezer. Neverjetno: Strupena usedlina sega v 17. stoletje – viri dioksina, kot so sežigalnice odpadkov ali proizvodnja korfenolov, takrat sploh še niso obstajali. Raziskovalci domnevajo, da je vzrok onesnaženje ozračja, ki ga povzročata proizvodnja oglja ali taljenje rud (2). Dioksini lahko nastajajo tudi pri sežiganju šote. [1]

Čisto biološki

Dioksini so doslej veljali za najbolj strupene organske snovi, ki jih proizvaja človek. A narava je bila spet hitrejša: nizozemski kemiki so dokazali, da iz klorofenolov v gozdnih tleh nastane do 20 različnih dioksinov in furanov. Tudi klorofenoli so pogosto naravnega izvora (3).

1. Steenland K et al. Rak, bolezni srca in sladkorna bolezen pri delavcih, izpostavljenih 2,3,7,8-tetraklorodibenzo-p-dioksinu. Journal of the National Cancer Institute 1999, 91 str.779-786
2. Ingrid Jüttner, Bernhard Henkelmann, Karl-Werner Schramm, Christian EW Steinberg, Raimund Winkler in Antonius Kettrup Pojav PCDD/F v datiranih jezerskih sedimentih Schwarzwalda, jugozahodna Nemčija Okoljska znanost in tehnologija, 1997, 31, str. 806 - 811
3. Eddo J. Hoekstra, Henk de Weerd, Ed WB de Leer in Udo A. Th. Brinkman Naravna tvorba kloriranih fenolov, dibenzo-p-dioksinov in dibenzofuranov v tleh gozda duglazije Okoljska znanost in tehnologija 1999, 33, S. 2543 - 2549

Moj meni

[1] http://ticker-grosstiere.animal-health-online.de/20030227-00003/

To sporočilo je bilo prvič objavljeno na www.zdravje-živali-na spletu objavljeno. Zahvaljujemo se vam za dovoljenje za reprodukcijo.

Vir: Gyhum [Dr. Manfred Stein]