Varnost za meso: sistemska primerjava IKB - QS

IKB se je "primerjalno" dobro odrezal

GIQS (Cross-Border Integrated Quality Assurance) eV je dinamična mreža evropskih organizacij v kmetijski in živilski industriji. GIQS v svojih projektih združuje podjetja, raziskovalne ustanove, javne in zasebne organizacije za nadaljnji razvoj medpodjetniškega in čezmejnega upravljanja kakovosti. Razvijajo se rešitve za zahteve nove živilske zakonodaje EU za „Varnost hrane od hleva do mize“. Julija letos je GIQS pregledal dva sistema zagotavljanja kakovosti IKB (Nizozemska) in QS (Nemčija). Rezultat te primerjave ni nujno presenetljiv, je pa zanimiv za vse, ki cenita kakovost in varnost v mesni industriji.

Mesna industrija ima pomembno vlogo ob nemško-nizozemski meji, zlasti v evroregijah Rhine-Waal in Gronau. Približno 30.000 kmetov tukaj vsako leto proizvede okoli 16 milijonov prašičev, več kot 80 malih in srednje velikih podjetij ter nekaj večnacionalnih podjetij pa je specializiranih za zakol in predelavo mesa. Odprte meje EU olajšajo prosto trgovino z blagom med Nizozemsko in Nemčijo – če ne bi bilo različnih pogledov na varnost in kakovost hrane. V obeh državah prašičerejski sektor proizvaja po zelo različnih specifikacijah: Nizozemci delajo s svojim preizkušenim verižnim sistemom IKB, medtem ko v Nemčiji proizvajajo po predpisih še vedno relativno novega QS. Prašičerejci, ki želijo neomejeno svobodo trgovanja s svojimi pujski in klavnimi prašiči, morajo izpolnjevati zahteve obeh sistemov. Študija GIQS je ocenila razlike med obema sistemoma in preučila možnost uporabe skupnega kontrolnega seznama za revizijo.

IKB se točkovno in vsebinsko izkaže

Osnova za študijo GIQS so bili veljavni predpisi za IKB in QS v letih 2003 in 2004. Zdi se, da se IKB in QS v veliki meri strinjata. Je pa 25 večjih razlik in športno rečeno rezultat 17:8 za IKB. To je videti kot zmaga po točkah, a same številke ne povedo ničesar o vrednosti. Za to je treba podrobneje preučiti predpise, v katerih sta lahko QS ali IKB dosegala točke.

Nove zahteve za zagotavljanje kakovosti, ki niso vključene v IKB, zadevajo:

• obveznost vključitve v program zatiranja salmonele;
• prepoved protimikrobnih pospeševalcev rasti v krmi; 
• zaščita hrane in stelje pred divjimi prašiči;
• sklenitev pogodbe o svetovanju pri upravljanju;
• imeti na voljo načrt nepremičnine;
• registracija vseh izvedenih osemenitev;
• vodenje seznama za prepoznavanje simptomov bolezni in diagnosticiranje bolezni;
• prepoved vzreje pujskov, ki niso QS, na kmetiji QS.

Prvi dve zahtevi sta vsekakor pomembni razliki med IKB in QS, vendar sta le začasni. Na Nizozemskem naj bi program za salmonelo uvedli pred 1. januarjem 2005. Poleg tega je bila uporaba protimikrobnih pospeševalcev rasti v krmi na Nizozemskem od leta 1998 zmanjšana za 70 %, od 1. januarja 2006 pa so te snovi popolnoma prepovedane.

Prepoved krmljenja živalskih maščob ostaja razlika med QS in programi zagotavljanja kakovosti drugih držav. Vendar tudi v Nemčiji krma za živali ni popolnoma brez živalskih maščob (in tudi beljakovin), saj je še vedno dovoljena uporaba ostankov hrane, ki lahko vsebujejo živalske maščobe. Zaradi varnosti so leta 1986 na Nizozemskem prepovedali uporabo ostankov hrane.

Redek pojav divjih prašičev na Nizozemskem je razlog, da v sistemu IKB v zvezi s tem niso oblikovani posebni ukrepi. Seveda IKB tudi določa, da mora biti krma varno skladiščena, da se prepreči izguba kakovosti in kontaminacija.

Pri IKB je management managementa vpeto predvsem v oskrbo veterinarja. Zaradi tega je bila minimalna pogostost veterinarskih obiskov določena na štiri tedne – medtem ko QS zahteva samo en obisk v treh mesecih. Zadnje tri razlike se v končni fazi nanašajo na administrativne zahteve, ki v IKB niso urejene ali pa so urejene le priporočilno.

Manjkajo pomembne točke

IKB se od QS razlikuje na 16 pomembnih načinov. Vseh teh točk tukaj ni mogoče celovito obravnavati, najpomembnejše razlike pa se nanašajo na teme higiene in dimenzij hlevov za prašiče, analize prepovedanih substanc, veterinarske oskrbe in prevoza prašičev.

Na splošno QS temelji na predpisih EU za higieno in minimalne dimenzije hlevov za prašiče. IKB nadaljuje tukaj. Najmanjše mere hlevov za prašiče na kategorijo teže presegajo zahteve EU do 50 %. IKB vsebuje tudi vrsto določb za spodbujanje higiene v svinjici in preprečevanje vnosa patogenih mikroorganizmov.

Uredba EU 96/23 ES določa, da morajo države članice zagotoviti, da domače živali in proizvodi, pridobljeni iz njih, ne vsebujejo nedovoljenih snovi. V IKB izpolnjevanje te zahteve zagotavlja sistem SAFE. V Nemčiji trenutno še delamo na ustreznih ukrepih za uskladitev s predpisi EU.

Drugi predpisi IKB, za katere mora QS poročati "ni indikacije", vključujejo skladnost s predpisi HACCP v sektorju krme za živali, omejitev uporabe antibiotikov po pozitivni listi, izključno in intenzivno uporabo veterinarjev s posebno licenco za prašiče in obvezno certificiranje prevoznikov prašičev, da se zagotovi kompetenten, vrsti ustrezen in higienski prevoz. Poleg tega je treba reje IKB pregledati vsaj enkrat letno, kar pomeni, da so prašičerejci vsako leto znova pod pritiskom morebitnih sankcij v primeru kršitev.  

Poleg razlage teh 16 razlik poročilo navaja, da lahko v letih 2005 in 2013 za IKB začnejo veljati dodatne zahteve. O teh razlikah tu ne bomo podrobneje razpravljali, ker bi – sicer ne napovedane – morda lahko prišlo do zaostrovanja tudi v sistemu QS.

Kmetje, ki se želijo certificirati tako po IKB kot po QS, morajo torej opraviti tudi dva postopka presoje. Zaradi različnih zahtev obeh sistemov to ne pomeni le dodatnih stroškov certificiranja, temveč se ustrezno povečajo tudi tekoči letni stroški. Na primer, medtem ko kmet QS nima nobenih stroškov za čiščenje transportnih vozil, ker sistem ne zahteva čiščenja, je kmet IKB dolžan ustvariti posebno pralnico za transportna vozila za živino. Samo postavitev tega pralnega prostora znaša okoli 5.000 €; Poleg tega so redni stroški za vodo, razkužila in odvajanje odpadnih voda.

Nizek prag za kmete IKB

Za zaključek študija GIQS ugotavlja, da je prag za kmeta IKB za pridobitev certifikata QS nižji kot v nasprotnem primeru za kmeta QS, ki prav tako želi delati po IKB. Pričakovati je, da se bodo te razlike v prihodnosti povečale, ko bosta na Nizozemskem uvedena program za nadzor salmonele in prepoved protimikrobnih pospeševalcev rasti. Formule za izračun pričakovanih stroškov po obeh sistemih in celotno študijo najdete na spletni strani www.giqs.org naj se pridobijo.

Glede na to primerjavo GIQS se zdi povsem razumljivo, da glede na raziskavo RIN, izvedeno v začetku leta 2004, večina najboljših evropskih kupcev najprej pomisli na Nizozemsko, ko sliši besedo „sistemi zagotavljanja kakovosti za svinjino“. in da je IKB najbolj znan s 63-odstotnim nenemškim sistemom zagotavljanja kakovosti v Nemčiji.

Vir: Düsseldorf [ ikb ]