nanotehnologija v hrani

Konferenca Max Rubner pripelje strokovnjake v Karlsruhe

Konferenca Maxa Rubnerja o nanotehnologiji v hrani, ki je potekala od 10. do 12. oktobra 2010 v Karlsruheju, je bila zelo dobro sprejeta. Že prva predavanja pa so pokazala, da je še veliko neodgovorjenih vprašanj in da so potrebna intenzivna raziskovalna dela.

Kaj pravzaprav je "nano"? Samo pri tem vprašanju so iz predstavitev mednarodne skupine znanstvenikov na konferenci Maxa Rubnerja izšli zelo različni pristopi in definicije. Če na embalažo živil na običajen način nanesemo aluminijasto prevleko debeline le 50 nanometrov, kot je predstavil prof. Horst-Christian Langowski iz Fraunhoferjevega inštituta za procesno tehniko in pakiranje (IVV), je mogoče razpravljati o tem, ali je ta plast z veliko površina pa je "nano". Ker definicija "nano", ki temelji samo na velikosti (1-100 nanometrov), očitno ne zadostuje, znanstveniki pogosto uporabljajo dodatke, kot so "namerno izdelan" ("inženirski nanodelec") in "z novo funkcionalnostjo". Toda kaj pomeni "zavestno proizvedeno"? Vprašanje, o katerem so razpravljali tudi v panelni razpravi, ki je sledila konferenci brez dokončnega rezultata. Potreba po enotni, splošno sprejeti definiciji pa je bila nesporna.

Raziskave nanotehnologije se trenutno ukvarjajo predvsem z aplikativnimi vprašanji, kot so izboljšanje senzoričnih lastnosti izdelkov, nanometrskih senzorjev ali na področju optimizacije embalažnih materialov – to se je odražalo tudi v predstavitvah govorcev. Posebej pomembna tema je analitika v nano območju. Celo identifikacija in karakterizacija nanomaterialov predstavlja velik izziv za znanost. Ker lahko "nano" vključuje vse skupine snovi in ​​imajo delci tako široko paleto kemijskih in fizikalnih lastnosti, je težko najti univerzalno metodo detekcije in karakterizacije. Nanodelci so lahko naravnega in tudi sintetičnega izvora, vključujejo snovi, ki se naravno pojavljajo v človeškem metabolizmu – ali pa tudi ne. Laetitia Pele z MRC Human Nutrition Research Institute v Cambridgeu je predstavila feritin, beljakovino, ki v telesu deluje kot zaloga železa, kot primere nanodelcev naravnega izvora in titanov dioksid kot umetne nanodelce, ki jih je med drugim mogoče uporabiti , za popestritev hrane Namerno proizvedeni nanodelci so lahko dobavljeni v različnih oblikah. Nanodelce vitamina A je mogoče na primer pretihotapiti v riževa zrna, zaprta v posodi, ki je prav tako velika le nanometre, kot je pojasnil prof. Windhab. Seveda se takšna nanoposoda glede svojih fizikalnih lastnosti in fizioloških učinkov obnaša drugače kot takrat, ko sestavina pride v presnovo nezaščitena.

Medtem se tej veliki zahtevi po analizi zoperstavlja širok repertoar metod za dejansko razvijanje "prikrojenih" rešitev za posamezne nanomateriale, kot pravi dr. Stefan Weigel z Inštituta za varnost hrane Univerze Wageningen na Nizozemskem (RIKILT). Inštitut Maxa Rubnerja bo tudi v prihodnje intenzivno deloval na tem področju. Zanesljiva analiza je prvi korak pri spremljanju in varovanju pred morebitnimi tveganji na področju nanotehnologije.

Presenetljivo za mnoge udeležence konference pa je bilo tudi nekaj govorcev, med njimi dr. Anne Theobald iz Evropske agencije za varno hrano (EFSA) je izjavila, da trenutno v Nemčiji in Evropi na trgu ni živil z dodanimi nanodelci. Nekoliko drugačna pa je situacija v neevropskih državah, kot sta Azija in Amerika, ter na področju embalaže. Na splošno se zdi, da ogromni stroški za razvoj izdelkov, tehnologijo in varnostne preiskave omejujejo uporabo nanomaterialov.

Vsi znanstveniki na konferenci so se lahko strinjali o eni trditvi: v primeru nanomaterialov je skoraj nemogoče podati splošne izjave.

Od analize, preko tehnoloških možnosti uporabe do tveganj, vedno je treba govoriti o posameznem primeru. Tudi če na to nakazujeta trenutno povečano oglaševanje izdelkov z »nano« dodatki na eni strani in opozorilo na nanodelce na drugi strani: skupina nanomaterialov je za splošne ocene odločno preveč raznolika.

Vir: Karlsruhe [MRI]