Revščina hrane v Nemčiji je realnost
Pomanjkanje hrane v Nemčiji je vedno večji problem in trenutna državna finančna pomoč ni zadostna. S tem so se strinjali govorci na 7. forumu BZfE »Prehranska revščina v Nemčiji – videti, razumeti, soočiti se«. Eva Bell, vodja oddelka »Varstvo zdravih potrošnikov, prehrana« na Zveznem ministrstvu za prehrano in kmetijstvo (BMEL): »Tematika revščine hrane je v zadnjem letu postala še posebej aktualna. To je kontroverzna tema, ki jo obravnava tudi BMEL. Delamo vse, da lahko vsi živimo zdravo in se staramo. Prehranska strategija zvezne vlade, ki jo razvija BMEL, bo torej obravnavala vprašanje pomanjkanja hrane.
Nujna naloga glede na to, da okoli tri milijone ljudi v Nemčiji trpi zaradi pomanjkanja hrane – in včasih resnih zdravstvenih posledic. Nekateri deli družbe pomanjkanja hrane ne prepoznajo kot problem, ki bi ga bilo treba politično rešiti, temveč odgovornost prelagajo na prizadete. Očitki o pomanjkanju izobrazbe ali pomanjkanju vsakodnevnih veščin so primeri preveč preprostih, očitnih golobov. Če se prizadeti tega branijo in na družbenih omrežjih, na primer pod ključem #ichbinarmutsbetroffen, opisujejo, kakšen je pravzaprav občutek revščine hrane, ali opisujejo svoje individualne usode, pogosto naletijo na sovražne komentarje.
Družba ljudem, ki jih je prizadela revščina, pogosto ne priznava pravice do družbene udeležbe, na primer do odhoda na kavo, prehranjevanja v skladu z njihovimi željami in navadami ali vabljenja gostov na rojstni dan. V občanski olajšavi za to doslej niso bila predvidena sredstva. Da ne bi mogli iti s prijatelji na kavo, ker preprosto ni denarja, je za marsikoga enostavno nepredstavljivo. In kaj, če nimaš dovolj denarja niti za malico ali šolsko jedilnico? Otroci in mladi iz revnih gospodinjstev takrat nimajo energije in hranil, ki jih potrebujejo za zdrav razvoj in učenje. Tako gredo vse globlje v spiralo revščine in doživljajo nasprotje enakih možnosti.
Poleg višjih standardnih stopenj bi bili brezplačni vrtci in šolski obroki torej osrednji vzvod proti revščini hrane. Primer Švedske kaže, kako učinkovito je to: otroci, ki so tam prejemali brezplačno šolsko prehrano, so bili višji, na splošno bolj zdravi in so pozneje zaslužili višji dohodek (in tudi več davkov za državo).
Na forumu BZfE so se udeleženci strinjali: Dokler vlada ne določi drugačne usmeritve, je "revščina hrane v Nemčiji vsekakor problem, za katerega moramo poskrbeti tudi mi kot prehranska skupnost." To je bil dr. Margareta Büning-Fesel, predsednica Zvezne agencije za kmetijstvo in prehrano (BLE). To se je nanašalo tako na raziskovalne projekte kot strokovno podporo prostovoljnim pobudam ter dobro znanstveno komunikacijo. Eva Zovko, vodja Zveznega centra za prehrano, pa je dodala: »S tem dogodkom delamo problematiko prehranske revščine bolj vidno. Kot Zvezni center za prehrano bomo vsekakor še naprej podpirali to pomembno družbeno vprašanje s komunikacijo.« Navsezadnje to ne pomeni le govoriti o tistih, ki jih je prizadela revščina hrane, ampak jim tudi osebno pustiti, da povedo svoje mnenje. Družbeno nujno je videti in razumeti specifične potrebe otrok, mladostnikov in odraslih v vseh razsežnostih prehranjevanja brez predsodkov in jih z ustrezno pomočjo reševati.
www.bzfe.de
