Proizvodnja visokokakovostnih mesnih izdelkov iz lokalnega mesa rdečega in damjaka
39. Kulmbaški teden
V letih 2001 do 2003 so na Inštitutu za tehnologijo Zveznega inštituta za raziskave mesa v sodelovanju z Zgornjefrankovskim združenjem rejcev divjadi eV potekali trije izobraževalni seminarji za samotržne lovce, ki jih je financiral Kmetijski urad Münchberg/Wunsiedel.Za te seminarje je bila razvita ponudba prehransko vrednih in okusnih mesnih izdelkov iz lokalnega mesa jelenov in damjakov. V ospredju tega razvoja so bile surove klobase in suhomesnati izdelki ter kuhane klobase kot sveže blago in steklene konzerve. Izdelava živalsko specifičnih surovih izdelkov ni predstavljala težav, saj vsak izvira iz enega ali več delov stegna. Pri izdelavi popečenih in surovih klobas pa je tradicionalno predelana maščoba hrbet ali prašičja slanina. Ker pa bi morali za kuhane in surove klobase proizvajati tudi čiste divjačinske izdelke brez svinjine in slanine, se je pojavilo vprašanje zamenjave slanine. Glede na letni čas, starost in spol razpon variacije glede na stopnjo debelosti pri obeh vrstah jelenov ni bil zanemarljiv. Izkazalo pa se je, da se je tudi pri živalih, ki so imele zadosten delež maščobnega tkiva, to maščobno tkivo izkazalo za neprimerno za nadomestitev svinjske slanine zaradi pomanjkljivih predelovalnih lastnosti ter odstopanj v konsistenci in okusu. Pri izdelavi popečenih klobas bi lahko uporabili dosedanje dobre izkušnje s predelavo rastlinskih olj, po možnosti sončničnega olja. Rastlinske maščobe so s prehranskega vidika zanimive, ker so brez holesterola. Ker so imele drobno sesekljane kuhane klobase s slanino tudi nenavadno temno barvo zaradi razmeroma temne barve mesa rdečega in damjaka, je bilo sončnično olje boljše od slanine, saj se je iz njega dalo narediti svetle mlete mesnine. V povezavi s pustimi, sušenimi, temno rdečimi vložki iz divjačine so optično zelo privlačne kuhane klobase z grobimi vložki, kot je npr. B. pivska šunka, groba in fina šunka in razni recepti za lovske klobase.